Bajtarji smo se letos podali na našo „Velko turo“v idealnih vremenskih razmerah. Potem, ko je lani zaradi slabega vremena odpadla, smo letos z zanimanjem spremljali vremensko napoved. Bolj, ko se je bližala sobota 27.8. bolje je kazalo.


Parkirali smo  pod planino Konjščico in pot sprva nadaljevali po gozdni senčni poti, na planini nas je pozdravilo toplo sonce in že je bilo čutiti, da nas bo grelo. Proti Studorskemu prevalu nam je bilo že vroče. Mimo nas pa so premagovali pot tekači-triatlonci, ki so imeli cilj pri Vodnikovi koči. Pri Vodnikovi je bil naš prvi daljši počitek z malico. Ob čudovitem razgledu ob poti smo nadaljevali zavarovano pot proti Konjskem sedlu, sonce je kar pripekalo, oblaka nobenega na vidiku in kakšen piš vetra bi bil zelo dobrodošel. Razgledi pa nepopisni. Po počitku na Konjskem prevalu je bilo potrebno pot nadaljevati proti Kredarici. Prihod na Kredarico pa je bil poplačan z prekrasnimi razgledi na vse strani. Ko smo se namestili smo opravili kratek tečaj varovanja z vodnikoma. Pogledi proti vrhu na mali Triglav in Triglav so bili prekrasni, tako blizu, pa vendarle še krepko uro hoda-plezanja daleč in kljub popoldansko, večernih urah še vedno oblegani. Po večerji, kratkem druženju in navodilih vodnika Mirota za naslednje jutro smo se odpravili k zasluženemu počitku.

Ob šesti uri zbor v jedilnici in ob sedmi uri odhod proti očaku. Druga skupina, ki nismo nadaljevali poti proti vrhu, pa smo jim zaželeli srečno pot in jih spremljali del poti z Kredarice. Tudi mi smo se počasi odpravili na pot in sicer do Planike, kjer smo bili dogovorjeni, da pričakamo naše prijatelje, ki so sestopili čez Škrbino. Z radovednimi in zaskrbljenimi pogledi smo jih ves čas spremljali ob sestopu. Ob prihodu pa so zadovoljni in tudi malo utrujeni priznali, da sestop čez Škrbino ni mačji kašelj. Seveda obvezen počitek in spet je bilo treba ubrati pot pod noge, saj nas je čakalo še kar nekaj hoje do doline. Ves čas smo srečevali mnogo pohodnikov, sonce je pripekalo, nedolžni oblački, ki so se pojavljali pa so se v hipu stopili, rahel vetrič je bil vsakokrat dobrodošel. Pot proti Vodnikovi koči in naprej proti Studorskemu prevalu in planini Konjščici se je že kar malo vlekla, čeprav smo pridno hodili in ne preveč počivali.

Zadovoljni in utrujeni eni bolj eni malo manj smo ugotovili, da smo našo veliko turo prehodili srečno do konca. Zahvalili smo se vodnikoma Mirotu in Franetu, ki sta nas pripeljala brez zapletov nazaj na izhodišče.

Zapisala: Mravljica